Prijateljica mi je zaupala, kako ji je v nekem obdobju v svojem življenju postalo vse dolgočasno, kljub temu da je imela veliko obveznosti in sploh ni našla prostega časa zase. Dnevi so se ji zdeli enaki in enako natrpani. Sicer je bila uspešna in delavna, a brez prave motivacije.

O tem se je pogovarjala z eno od svojih bivših sošolk, ki je ravno tako končala študij in se uspešno zaposlila. Predlagala ji je knjigo, ki je opisovala osebno rast, in v njej je našla veliko načinov, ki so jo spominjali nanjo. Ko je knjigo prebrala do konca, se ji je zdelo, da je v njej skoraj ves čas brala o sebi. Prišla je do zaključka, da mora nekaj spremeniti, če želi, da so stvari okoli nje drugačne. Povedala mi je, da ni bila povsem prepričana, ali je vse prav razumela, in zdelo se ji je, da tega ne bi zmogla. Potem pa si je čez nekaj časa rekla, da želi sama na sebi izvedeti, kaj je osebna rast in kaj vse lahko naredi zase. Začela je postopoma in po malem. Vsako jutro si je vzela čas zase in si postavljala cilje za tisti dan. Napisala si je tudi nekaj večjih ciljev, ki so bili dosegljivi šele v bližnji prihodnosti. V službi si je omejila čas dela in ni se več razdajala na vse strani. Delo je opravljala po korakih, dosledno in ravno toliko, kot je bilo potrebno za tisti dan. Vsak dan si je vzela tudi nekaj minut popoldanskega počitka in se vpisala na izobraževanja. Razmišljala je o stvareh, ki so jo osrečevale in za katere je bila hvaležna. Počasi se ji je dozdevalo, da se počuti bolj živa.

Počasi je pridobivala voljo do življenja in bila je polna zagona. Pomislila je, da je to njena osebna rast, ki jo je spremenila. Vesela sem bila zanjo in ji tudi jaz pritrdila, da je osebna rast to, kar je ustvarilo boljšo različico nje same.